Recenzije

Na filmsko-kritiško delavnico »Eldorado in Vrnitev« so se prijavile tri udeleženke, Ana Bajt, Valentina Cvjetković in Tea Mazej. Delavnica je potekala od ponedeljka, 18. 6. 2018, do srede, 20. 6. 2018, skupaj dvanajst ur. Udeleženke so si ogledale celovečerna filma Eldorado Markusa Imhoofa (2018, Švica, Nemčija) in Vrnitev Davida Fedela (2018, Avstralija). Prvi dan se je mentorica Petra Meterc z udeleženkami pripravljala na pisanje filmskih recenzij, z njimi je spregovorila o specifikah dokumentarnega filma, skupaj so razmišljale, na kaj se morajo ob ogledu filmov osredotočiti in na kaj morajo biti pozorne pri filmski obravnavi tematike migracij. Drugi dan delavnic so udeleženke ob pomoči mentorice pisale recenzije filma Eldorado ter si ogledale film Vrnitev; po projekciji so imele tudi možnost za kratek pogovor z režiserjem Davidom Fedelom. Tretji dan so udeleženke pisale recenzije filma Vrnitev. Njihove recenzije lahko preberete spodaj.

 

Eldorado (Markus Imhoof, Švica, Nemčija, 2018)

Švicarski režiser Markus Imhoof v svojem dokumentarnem filmu Eldorado (2018) zgodbo deklice Giovanne, mladoletne italijanske begunke, ki jo je v času druge svetovne vojne sprejela režiserjeva družina, in režiserja samega, njun pisemski dialog iz časa druge svetovne vojne prepleta z aktualno zgodbo afriških migrantov v boju z italijanskimi birokratskimi postopki. Film naslavlja več tem, ki družno zadevajo problematiko tedanje in trenutne migrantske situacije v Italiji in posledično Švici: od posledic vojne za civilno družbo, do izkoriščanja tretjega sveta za surovine in delovno silo, polemike ekonomskih in neekonomskih migrantov in privajanja migrantov na novo družbeno okolje.

Svetlikajoča se reševalna folija in posnetki raznoliko obutih in golih nog sta dva ponavljajoča se motiva, ki slikovno orišeta realnost migracij in spremljata pripoved paralelnih zgodb od začetka do konca filma. Ponavljajoči se prizori reševanja migrantov iz vode dajo gledalcu občutek kontinuitete in rutine prihajanja in odhajanja migrantov. Režiser v filmu redkokdaj poda glas migrantom – ti so predstavljeni v množici, kot skupek. Razen dveh pričevalcev v drugi polovici filma tako ne dopušča prostora individualnim glasovom. Posneti so za  ograjami azilnega centra, natrpani na čolnih sredi morja in na palubi reševalne ladje, kjer čakajo na pomoč bele roke, ki vedno znova pozdravlja z nagovorom »welcome«.

Režiser je v filmu tako pripovedovalec svoje osebne zgodbe kot pričevalec takratnega dogajanja na področju Italije. Ob spremljavi nostalgične glasbe gledalcu razgrne lastne spomine iz otroštva in hkrati zavzame vlogo nekoliko subtilnega poročevalca, ki sugestivno povprašuje migrante o njihovih doživljanjih migracij. Nezmožnost migrantovega izrekanja je poudarjena v kadru, ko vprašanja humanitarnega delavca o tem, kako se počutijo in ali razumejo situacijo, spremlja podoba množice migrantov, ki imajo čez usta poveznjeno higiensko masko. Pokrita usta simbolično poudarijo,da migrantov glas v filmu (in življenju nasploh) ne najde prostora.

Glasbena podlaga je v filmu večkrat uporabljena za nostalgično retrospektivo pregledovanja Giovanninih pisem. Spet drugič hkrati s tresenjem kamere poudari napetost dogajanja ob vstopu režiserja v mafijsko organiziran priseljenski geto. Snemanje bi se na tem mestu lahko označilo kot etično sporno, saj je bilo v filmu jasno rečeno, da je bilo snemanje v omenjenem getu prepovedano in ni bilo jasno, ali migranti sami sploh želijo biti posneti v tako ekstremnih okoliščinah. Skrita kamera pa je vendarle posnela svoje.

V filmu režiser gledalca zbliža z množico migrantov na eni in humanitarnimi delavci na drugi strani, v gledalcu vzbudi čustva in sočustvovanje tako do migrantov kot do delavcev na ladji in po azilnih domovih. Predstavljena je perspektiva prihajanja in sprejemanja migrantov, a predvsem iz zornega kota birokratske države, ki pravnomočno operira z življenji migrantov.

Avtorica: Ana Bajt

 

Režiser se o humanitarni krizi sprašuje skozi prizmo svoje osebne interakcije z italijansko deklico, ki jo je njegova družina kot prebežnico sprejela medse v času druge svetovne vojne. Pretekli avtobiografski elementi se mešajo s sodobnimi pričevanji, v katerih ljudje opisujejo svoja razmišljanja o reševanju migrantske problematike. Migranti so prikazani kot oddaljene osebe, ki s svojimi zgodbami le redko stopijo v ospredje. Pri tem je čutiti predvsem empatijo, ki jo režiser čuti do socialno izključenih in zapostavljenih ljudi, ki so prisiljeni v migracijo v iskanju boljšega življenja, in obup nad sistemom, ki za te ljudi ne poskrbi celostno.

Film v prvi vrsti kritizira sistem, ki nastalo humanitarno katastrofo rešuje pomanjkljivo in neustrezno ter odpravlja posledice, namesto da bi se lotil vzrokov, ki so do nje privedli. Kritično se dotakne tudi načina, kako pomagamo ljudem v krizi. Humanitarni delavci v belih zaščitnih oblačilih na posadki ladje, ki ljudi pregledujejo in jih žigosajo s številkami, spominjajo na ljudi, ki v laboratoriju delajo z visoko nevarnimi snovmi. Vse je zaščiteno, vse sterilno in vsi se bojimo, da priseljenci ne bi prinesli kakšne okužbe v naš dragoceni zahodni svet. Deux ex machina princip, ki ga iz ozadja narekuje Evropska unija, migrantom sicer nudi prvo pomoč, a jim hkrati ne daje priložnosti, da bi si pomagali tudi sami. Absurdnost sistema, ki se sooča s pomanjkanjem delovne sile, hkrati pa za delo ne želi najemati priseljencev, sili ljudi v izkoriščevalska razmerja in delo na črno.

Režiser Imhoof se tako poglobi v temeljne težave reševanja humanitarne katastrofe, a morda daje premalo besede migrantom, o katerih je toliko govora. Zdi se, da ga na to opozarja tudi njegova begunska prijateljica iz otroštva, ki ga v pismih opozarja, da je še vedno na drugi strani. »Kdo sem jaz? In kdo so oni drugi?« se skozi film sprašuje režiser. Kdo smo mi, kdo so drugi in koliko časa nas loči preden mi postanemo tisti oni, na drugi strani.

Eldorado je dokumentarni film, ki ponuja realno in širšo sliko humanitarne katastrofe. Skozi razkrivanje osrednjih težav režiser odpira poglavitna vprašanja o človeški eksistenci, žal pa se v morju vprašanj ustavi in nas pusti v negotovosti, saj nam ne ponuja možnih rešitev in ne pogleda iz perspektive migrantov.

Avtorica: Doroteja Mazej

 

Film Eldorado je preplet osebne izkušnje režiserja iz časa druge svetovne vojne in prikaza današnje migrantske politike evropskih držav, predvsem Italije. Zgodbo mlade italijanske deklice, ki je začasno bivala z režiserjevo družino v Švici, pripovedujejo fotografije in odlomki iz pisem, ki se na današnje dogajanje navezujejo preko simbolike osnovnih življenjskih potrebščin (oblačila, obutev, hrana, ipd.). Na ta način je prikazana univerzalnost »razčlovečenja« posameznika v taki življenjski situaciji, ne glede na čas, prostor ali politični kontekst. S prepletanjem dveh časovnih obdobij, druge svetovne vojne in trenutnega stanja, film osvetli kontinuiteto problematike preseljevanja in opozarja, da ne gre za novodoben pojav.

Tematike migrantske krize se režiser loteva bolj z vidika delovanja italijanskih oblasti in nevladnih organizacij ter izpostavlja številčnost migrantov, ki prečkajo Sredozemsko morje. Režiser želi celostno prikazati, kakšne možnosti imajo migranti ob prihodu v evropske države, dotakne se tudi problematike dodeljevanja azila, getoiziranih barakarskih naselij v Italiji, deportacij v državo izvora in (ne)zmožnost prehoda v ostale evropske države, predvsem tiste, ki nimajo sredozemskih plaž in so zato nedostopne, hkrati pa prav te države določajo zakone migrantske politike.

Na primeru paradižnika slikovito prikaže paradoks kmetijske industrije, problematiko dela na črno in s tem izkoriščanja delovne sile (migrantov), ki obdelujejo kmetijske površine in nelegalno zasluženi minimalni dohodek pošiljajo družinam oz. sorodnikom v afriške države, ti pa denar porabijo za nakup poceni konzerv paradižnika, uvoženih iz Italije. Na ta primer je mogoče gledati tudi širše, saj prepoved dela migrantom in posledično delo na črno izkoriščanje migrantov ne le spodbujata, temveč ne ponujata drugih rešitev od organiziranega kriminala in prostitucije. Če je režiser želel prikazati distanco in premajhno vključenost migrantov v evropsko skupnost, mu je to uspelo s pasivno vlogo migrantov v filmu. Majhen del filma, ki prikazuje osebne zgodbe posameznikov, rabi bolj za oris zgoraj navedenih tematik kot vživljanju gledalca v izkušnjo migranta.

Eldorado je izredno kompleksen film, za njegovo razumevanje pa gledalec potrebuje precej predhodnega znanja, zlasti poznavanja razmer v drugi svetovni vojni in sistema »rejniških« družin za italijanske otroke, ki ga je v tem obdobju vzpostavila Švica. Film želi podati celostno podobo migrantske politike in nesmisel birokratskih postopkov, katerim so migranti ob prihodu v evropske države podvrženi, vendar se z zastavljeno širino prikaza trenutnih razmer v t.i. migrantski krizi nekoliko izgublja temeljita obravnava posameznih sklopov te tematike.

Avtorica: Valentina Cvjetković

 

 

Vrnitev (Revenir, David Fedele, Kumut Imesh, Avstralija, 2018)

Film Vrnitev je samorefleksija glavnega protagonista Kumuta o njegovi poti do Evrope, ki jo je opravil pred več kot desetletjem, ko je zaradi državljanske vojne zapustil Slonokoščeno obalo. Osebno izkušnjo pripoveduje skozi video dnevnik, v katerem sledi lastnemu popotovanju prek afriških držav do Sredozemskega morja. Filmu uspe prikazati dolgotrajnost poti, ki jo je potrebno premagati do Evrope, in številne prepreke, s katerimi se soočajo migranti na poti, ter hkrati ponuditi vpogled v njihovo vsakdanje življenje. Kumuta gledalec spremlja pri opravljanju raznolikih del, na primer prodaji oblačil na ulici in delu v avtopralnici, torej pri delu, ki ga je bil primoran opravljati, da bi pridobil sredstva za nadaljevanje poti. Ljudi, ki jih sreča na poti, vključuje v svojo lastno zgodbo in predstavlja njihove vidike ter razloge za željo po selitvi v evropske države; to so večinoma vojne in gospodarske razmere ter nizek življenjski standard, hkrati pa izpostavi, da nekateri niso nikoli zapustili Afrike ter da to ne pomeni, da ne živijo lepo.

S tehniko snemanja video dnevnika pridejo do izraza načini prenosa informacij o poti do Evrope ter to, kako se je način potovanja z letih spremenil; prečkanje morja v čolnih je namreč včasih predstavljalo bolj skrajno možnost in ne standardizirane prakse, kakršni smo priča danes. V filmu je občutiti, da Kumutu zaradi njegove lastne izkušnje in ker je nekdanji državljan Slonokoščene obale ljudje zaupajo, da ima lažji dostop do ljudi, pa vendar to ni zagotovilo, kajti na poti ga oropajo. S tem pa film opozori na dejstvo, da je Kumut na terenu zaradi kamere lahko velja za nekoga z boljšim življenjskim standardom.

Za gledalce so pretresljivi posnetki razmer bivanja v UNHCR begunskem taborišču v Togu, nekakšnem razpadajočem barakarskem naselju, še posebej posnetki žensk v njem. Ko eno izmed njih Kumut pred kamero neposredno prosi za dovoljenje za snemanje, film opozori na samo etiko pri tovrstnih dokumentarcih.

S prečkanjem različnih afriških držav film izpostavi razlike med njimi, s čimer razblinja prepogosto dojemanje Afrike kot enotnega, neraznolikega kontinenta. Pomemben vpogled, ki ga film ponudi, je identiteta migranta, saj ta prevzame celotno identiteto posameznika, oziroma, kakor se Kumut sam izrazi v filmu: biti begunec je biti »nekje vmes«, ne polnopravni državljan Francije, niti Afričan (oz. državljan Slonokoščene obale). To se kaže tudi pri samem potovanju režiserja, ki se kljub temu, da mu ne uspe pridobiti vseh ustreznih dovoljenj, odloči za pot, s tem pa odpre vprašanje tveganja zavoljo filma.

Zadani cilj, v celoti ponoviti opravljeno pot, mu prepreči aretacija v Nigru, kjer ga obtožijo vohunstva in zahtevajo denar v zameno za prostost. Pomanjkanje posnetkov režiser nadomesti s tekstovnimi sporočili, preko katerih komunicira s soavtorjem filma. Aretacija pa ne daje občutka neuspeha filma, temveč opozori na prepogosto zanemarjeno vprašanje, kaj se zgodi s tistimi, ki jim ne uspe prečkati Sahare, da bi nadaljevali pot preko Sredozemskega morja. S tem se ponuja pomembna iztočnica za nadaljnji razmislek o zaporih Libije in o nedavno vpeljani spremembi v evropski migrantski politiki, ki predvideva vračanje migrantov na afriške obale, še preden ti dosežejo obale evropskih držav.

Avtorica: Valentina Cvjetković

 

Pod psevdonimom Kumut Imesh se zahodnoafriški protagonist s kamero v roki vrne na svojo lastno migracijsko pot in poskuša reproducirati doživljaje in situacije izpred dobrega desetletja, ko se je zaradi državljanske vojne podal na nevarno migrantsko pot od Slonokoščene obale do Francije peš čez Saharo. Medtem ga preko klepetalnika WhatsApp kot na virtualnem podaljšku spremlja režiser David Fedele, s katerim soustvarjata film Vrnitev (Revenir, 2018).

Še neizkušeni kamerman Kumut pod taktirko Fedela v objektiv ujame ključne trenutke popotovanja. Zabeleži svoje emocionalno in bežno srečanje z državo izvora, ki mu je zaradi pobega v tujino nedostopna, prikaže dve vrsti fizičnih del (pranje avtomobila in gradbena dela), s katerimi je takrat služil denar, in intervjuja prebivalce držav, skozi katere potuje ter tako predstavi njihove usode in stališča o migraciji. Zelo pozitivna stran filma je, da Kumut svoje intervjuvance pred kamero jasno vpraša, ali se strinjajo s tem, da posname njihova življenja; to je nekaj, kar je dandanes v veliki večini filmov z migrantsko tematiko še vedno pogosto neupoštevano in spregledano.

Medtem ko v prvem delu filma gledalec sledi Kumutu, ki je snemalec in obenem pripovedovalec, v drugi polovici (po tem ko v Kumutovo svobodo gibanja fizično poseže nigerska policija) spremljamo spletni pogovor med režiserjema. Poleg vsebine telefonskih klicev napetost ustvarja črno platno, v katerega gledalec strmi v trenutkih negotovosti in nemoči. Eno za drugim so projecirana tudi kratka sporočila, ki si jih režiserja izmenjata, kar gledalcu omogoči boljše razumevanje dogajanja in koherenten razplet dogodkov. V tem delu filma je zanimivo opazovati reakcije Davida Fedeleja, saj se znajde v razdvojeni vlogi prijatelja in obenem režiserja filma. Kumuta sprašuje o njegovem fizičnem in psihičnem stanju ter hkrati govori filmu in možnosti nadaljnjega snemanja v tej ključni, a nevarni in nepredvidljivi situaciji.

Čeprav režiserja stremita k temu, da v karseda veliki meri sledita Kumutovim stopinjam izpred petnajstih let, to ni vedno mogoče. Da sta on in kamera na varnem, Kumut prenočuje v hotelih, kar se ne ujema z realnostjo njegovega potovanja dobro desetletje nazaj. Po drugi strani mu trenutni status begunca v Franciji nič manj ne otežuje svobodnega gibanja kot pred leti, ko je brez papirjev zaradi vojne prebegnil iz Slonokoščene Obale. Dejstvo, da je tudi sam migrant in da potuje s kamero v roki, mu olajša interakcijo z ljudmi, ki jih sreča na poti.

Prav tako kot režiserjema samima se nam ob gledanju filma poraja vprašanje, ali je film kljub tveganju vreden snemanja. Ker Kumut nima vize, namreč že od samega začetka kršita zakone prečkanja meje (pa če so ti še tako bizarni), celotna pot pa je zaradi geografske in politične narave že tako nevarna. Lahko se vprašamo tudi, ali je odnos med režiserjema zares prijateljski, profesionalen ali celo do neke mere izkoriščevalski?

Čeprav režiserjema prvotni cilj filma spodleti, saj Kumuta nigerske oblasti zaradi suma vohunstva in ilegalnega prečkanja meje ustavijo in zaprejo, režiserja kljub temu sestavita delčke zgodbe v smiselno celoto, ki jo dopolni Kumutova pripoved v offu. Navsezadnje kljub vsem privilegijem, ki jih ima, kot številni drugi begunci naleti na birokratske težave in svoje potovanje konča s petdnevnim zaporom. Film nas na ta način opomni, da se številne zgodbe migrantov ne končajo tako srečno (če njegovo sploh lahko označimo kot srečno) kot se je Kumutova pred petnajstimi leti. Film v različnih aspektih prikaže univerzalno realnost migracij, negotovost in nevarnost potovanja ter ujetost v prostoru in omejenost gibanja zaradi birokratske zamejenosti sveta.

Avtorica: Ana Bajt

 

Dokumentarni film je nastal v sodelovanju nagrajenega avstralskega režiserja Davida Fedele in zahodnoafriškega begunca Kumuta Imesha, ki trenutno biva v Franciji. Gre za prvoosebno pripoved, v kateri nas Kumut skozi potovanje po zahodni Afriki vodi po eni izmed tamkajšnjih osrednjih migrantskih poti. Njegov cilj je razbiti mite in predsodke, ki jih z enostranskim poročanjem hote ali nehote kreirajo mediji.

Posebnost filma je v njegovem načinu podajanja zgodbe, saj je posnet kot videoblog. Kumuta spremljamo iz Francije, kjer nam predstavi svojo motivacijo za odločitev, da se kljub vsem nevarnostim vrne na afriški kontinent, da dokumentira situacijo beguncev, ki so zaradi različnih vzrokov prisiljeni zapustiti domovino. Prizori potovanja po zahodni Afriki se tako izmenjavajo z njegovimi osebnimi vtisi in refleksijami, s posnetki del, ki jih je opravljal, ko je potoval kot begunec, in intervjuji ljudi, ki danes prestajajo podobno izkušnjo. Zaznamo lahko, da se intervjuvane osebe obnašajo bolj sproščeno, kot bi se v primeru, če bi film snemal režiser, ki bi prihajal od drugod. Začutimo tudi, da podobna izkušnja ljudi velikokrat zbliža. Tako dobimo vpogled v njihov vsakdanjik. S predhodnim privoljenjem ženske v Togu Kumut posname njeno skromno bivališče. Med prizori se kamera velikokrat trese, pogosti so odrezani kadri, a kljub temu vsebinska plat filma tukaj prevlada.

Veliko je govora o nevarnostih na migrantski poti, a celostno to dojamemo šele, ko je Kumutovo potovanje nenadoma prekinjeno v Nigru, kjer ga ujame policija. Posnetke dogajanja, ki se odvija v zaporu, zamenja črnina, ki jo dopolnjujejo le kratki telefonski pogovori in sporočila med Fedelom in Kumutom. Čutiti je tesnobo, moreče ozračje in negotovost; ne režiser Fedele ne gledalci si nimamo več možnosti predstavljati, kaj se v resnici dogaja.

Unikatnost tega filma se skriva prav v njegovi neposrednosti in iskrenosti. Migranti niso prikazani zgolj kot nemočne žrtve, ampak kot unikatne osebe, ki se s svojo preizkušnjo spopadajo vsaka na svoj način, a vse z željo, da najdejo prostor, kjer se jim ni potrebno bati zase in za svoje najbližje.

Avtorica: Doroteja Mazej