Recenzije 2019

STIKS

V filmu režiserja Wolfganga Fischerja spremljamo nemško urgentno zdravnico na jadranju. Iz Gibraltarja z jadrnico Asa Grey, poimenovano po ameriškem botaniku, ki je bil Darwinov dopisovalec, odpotuje proti otoku sredi Atlantskega oceana, na katerem je Charles Darwin zasnoval umetno džunglo. Priprav se loti sistematično, vsaka stvar na jadrnici ima točno določeno mesto, vse je videti novo, čisto in urejeno. Stvari ima pod nadzorom, ima načrt, ki se ga drži, hkrati pa uživa v plavanju, opazovanju obzorja, listanju knjige o otoku, na katerega potuje … Gledamo neodvisno žensko, ki se kot suverena jadralka mirno sooči tudi z divjo nočno nevihto.

Ko se naslednje jutro prebudi na mirnem morju in si gledalci oddahnemo, da je z njo vse v redu, pa se film pravzaprav šele zares začne. Zasliši glasove in skozi okno v svoji bližini sredi odprtega morja zagleda potapljajočo ladjo, polno beguncev, ki kličejo na pomoč. Hitro pokliče obalno stražo, v jadralski dnevnik natančno zabeleži vse podatke, nato pa se začne čakanje. Obalna straža jo posvari, naj se ladji ne približuje, naj poskrbi za lastno varnost, ker je beguncev preveč, da bi jim lahko pomagala in bo samo sprožila preplah ter naj nadaljuje svojo pot. Tega ne stori. Na pomoč pokliče tudi eno od tovornih ladij v svoji bližini, ki jo je dan prej opozorila na bližajočo nevihto. Glas na radijski povezavi, s katerim je dan prej sproščeno klepetala in ji je zagotovil, da ji je na voljo, ji sedaj le nemočno reče, da so takšni posegi v nasprotju s politiko njegovih delodajalcev in bi lahko ostal brez službe. Na njene nadaljnje klice se ne odzove več. Obalne straže ni od nikoder. Neodzivnost jo začne frustrirati. Poskuša se približati ladji beguncev, da bi jim pomagala, a s tem povzroči, da ljudje začnejo skakati z ladje, da bi splavali na njeno jadrnico. Eden od potnikov se ji približa in začne ga reševati. Z velikim naporom nezavestnega spravi na jadrnico, nudi mu strokovno zdravniško pomoč in ko se mu povrne zavest, mladi fant Kingsley noče razumeti, zakaj ne more pomagati tudi ostalim. Če ne vsem, naj pomaga vsaj njegovi sestri, ji prigovarja. Očitajoče jo sprašuje, zakaj ne naredi nič in samo čaka. Od nje zahteva dejanja. Skozi njuno komunikacijo opazujemo nemoč obeh, tako kot se ona zaletava v neodzivnost obalne straže, on od nje ne dobi odgovorov in odzivov, ki jih išče. V nekem trenutku jo zato celo porine z jadrnice. Slutimo hierarhijo moči, v kateri imajo uradni organi absolutno premoč, posamezniki – migranti in tisti, ki se z migranti srečujejo – pa pogosto čutijo predvsem nemoč, saj njihova delovanja nikoli niso zadosti. In ko se ženska znajde v morju ter nas zaskrbi zanjo, se zavemo dejstva, da je malo stran cela ladja utapljajočih.

Ko reševalcev kar ni in spozna, da reševanje beguncev ni prioriteta, zdravnica opravi še zadnji SOS klic, v katerem se zlaže, da se potaplja njena jadrnica, zatem pa ugasne vse povezave. Pomoč končno pride, a za večino ljudi na potapljajoči ladji je prepozno, reševalci v belih zaščitnih oblekah z ladje nosijo črne plastične vreče s trupli. Na reševalni ladji po radijski zvezi slišimo ponavljajoče informacije o novih in novih prenatrpanih ladjah z begunci, ki potrebujejo pomoč. Ženski prigovarjajo, da mora izpolniti obrazce o dogajanju preteklih dni. Ona ostane tiho in z molkom simbolno bojkotira birokracijo in sistem, v katerega je doslej zaupala in mislila, da se nanj lahko zanese.

Stiks je mitološka reka, ki ločuje naš svet in podzemlje. V filmu peklensko reko predstavlja morje, ki preprečuje vstop v Evropo. Jasno kaže na ločnico med prebivalko EU, ki ji je dostopno vse, in preostalim svetom, ki mora skozi pekel, ko poskuša priti do obljubljenega raja. Odnos Kingsleyja do svoje rešiteljice lepo kaže njegovo zahtevo po pomoči. Fant ni žrtev, ki naj bi bila zdravnici samo neizmerno hvaležna, ker mu je rešila življenje, ampak od nje zahteva več, ker ve, da je privilegirana v svetu. To, da je glavna protagonistka filma ona, povzroči, da začnemo razmišljati o svoji odgovornosti in (ne)dejavnosti.

 

 

OGRAJA NA MEJI

Naletavanje snega nad avtocesto, po kateri se premikajo avtomobili, na desni strani je carina s kolono tovornjakov, na levi trgovski outlet – meja med Avstrijo in Italijo je polna izmenjav. V obmejnem lokalu slišimo poročila, ki opozarjajo na val migrantov na poti proti prelazu Brenner, glavni povezavi med Avstrijo in Italijo. Po zaprtju koridorja na balkanski migracijski poti leta 2016 Avstrijci razmišljajo o postavitvi ograje, ki bi preprečila vstop migrantom. Sklicana je tiskovna konferenca, na kateri policisti poudarjajo, da ne gre za bodečo žico, ampak navadno ograjo. Poudarjajo njen tehnični opis, njeno obliko rišejo s prstom po zraku, kar deluje smešno, skoraj absurdno, kot da skušajo prepričati celo sami sebe.

Dokumentarni film avstrijskega režiserja Nikolausa Geyrhalterja je sestavljen iz izjav lokalnega prebivalstva malega obmejnega kraja, ki živi na avstrijski strani meje. Skozi celoten dokumentarec skozi različne pripovedi in radijska poročila čakamo naval beguncev po zaprtju balkanskega koridorja. Vidimo, kako je pripravljena policija, ograja je pripravljena, da jo postavijo, migranti pa kar ne pridejo.

Pogledi ljudi, ki jih slišimo, so nam znani, ker smo podobne poglede spremljali v Sloveniji. Begunci se nam smilijo; načeloma nismo proti njim, ampak je to vseeno kultura, ki je drugačna od naše; njihova religija je naši popolnoma nasprotna; to niso samo vojni begunci, ampak ekonomski migranti, ki bodo vzeli naše službe; mi bi sicer pomagali, a kaj naj naredimo, to so stvari, ki jih mora reševati politika; imajo denar, zakaj prihajajo po »našo« socialno pomoč; na drugi strani: mi smo soodgovorni za vojne, na nas je, da jim sedaj pomagamo. Na primer: dva lovca, ki se s psom sprehajata ob meji, razlagata, da je treba zakone in meje spoštovati, in hkrati, kako težko mora biti beguncem, ki jih srečujeta v tem zimskem obdobju v lahki obleki in obutvi, kako jih mora zebsti!

Režiser ljudi snema na tenkočuten način, ne prikazuje črno-belih pogledov, ampak nam kaže njihovo večplastnost. Do pripovedi se ne opredeljuje kot do »pravilnih« in »napačnih«, ljudi želi predvsem razumeti. Gledalce povabi, da ljudi poslušamo in jih na podlagi lastnih stereotipov ne sodimo vnaprej, razbija naše predstave. Od vseh pripovedi pri meni najbolj odmeva starejši kmet, ker sem pri njem najbolj pričakovala »kmečko omejenost«, polno strahu pred drugačnimi kulturami. Najprej pove, kako se v svojem kmetovanju povezuje z Italijo, kako je čas za odprt svet, potem pa jasno izpostavi, da strah pred begunci podpihujejo populistični politiki, ki na ta račun na volitvah nabirajo točke. »Koga naj se pa bojim?« pravi, »ljudi, ki bežijo pred vojno, ki so zapustili svoje domove? Ja, ti ljudje so zares nevarni.« Doda, da populizem zmaguje volitve, a dolgoročno je čas za »resno politiko«.

Film prikazuje regijo, ki so jo ljudje prečkali od nekdaj in s tem kaže na dolgo zgodovino migracij v Evropi, na katero pogosto pozabljamo. Na gorskem prelazu se še spominjajo, kako so čez mejo med vojno tihotapili Jude in po vojni naciste. Skrbnik koče reče: »V Rimu so morda verjeli, da je meja neprehodna, stvarnost je bila drugačna.« Tudi natakarica v obmejnem baru je navajena izmenjave ljudi, tu se ustavljajo tovornjakarji, tu se ustavijo begunci. Ljudje, ki živijo ob meji, nanjo gledajo drugače od uradne politike, ker so prečkanja mej del njihovih vsakdanjih življenj.

Na koncu filma vidimo krožišče in v kontejnerju zaklenjeno obmejno ograjo, ki nikoli ni bila postavljena. Policisti jo vsake toliko pregledajo in upajo, da je ne bo treba nikoli postaviti.

V obeh filmih so v ospredju Evropejci, v Stiksu se migranti prvič pojavijo, ko je tretjina filma že za nami, v Ograji na meji jih razen senegalskih priseljencev iz Italije, ki postavljajo vrtino v Avstriji, ni. S tem oba filma v ospredje postavljata moralno odgovornost evropskega posameznika. Kažeta, kako se migracije tičejo nas vseh in kako pogosto odgovornost prestavljamo samo na vladajoče aparate in ne naredimo nič, da bi poskušati spreminjati prevladujoče diskurze. Filma kažeta tudi na razliko med tem, kako razmišljamo o migrantih, ko gre za neke “oddaljene” novice na poročilih in kaj se zares zgodi, ko se z njimi srečamo osebno; v Stiksu se nekdo, ki sicer rešuje življenja, sooči s tem, da evropski sistem ne omogoči pomoči Neevropejcem in se kar naenkrat počuti nemočno, medtem ko Avstrijci, ki se prej morda odzivajo precej zadržano, odzovejo človeško, kot se pač lahko – ženska, ki se boji vdora tujih vrednot, za priseljence skuha bučno juho s kuskusom.

Avtorica: Katarina Nahtigal