FILMSKO KRITIŠKA DELAVNICA: GLASNA TIŠINA TER PSOM IN ITALIJANOM VSTOP PREPOVEDAN

Polenta in kostanj

Alain Ughetto v svojem animiranem filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan pripoveduje o svoji družini, o babici in dedku, ki sta bila primorana boljše življenje in delo iskati v Franciji. Režiser film začne s podobo vasi, iz katere izvira njegov dedek, Ughettere, kjer je danes narava že prerasla zapuščene hiše. Čeprav fizični spomin ne obstaja, ali pa ravno zato, se Ughetto odloči, da bo povedal zgodbo svojih prednikov. Pri tem mu pomaga babica Cesira, ki jo kot animirano figurico postavi v vlogo pripovedovalke, s katero ima kot režiser fiktivni dialog. Njun dialog spominja na pogovore, ki jih imajo radovedni vnuki pogosto s svojimi babicami – spraševanje vnukov o tem, kako so njihove babice živele, ko so bile mlajše, in zgodbe, ki povedo veliko več kot samo gola dejstva.

Tako se začne tudi saga o družini Ughetto – najprej spoznamo družino dedka, Luigija, in izvemo, da so člani njegove družine iz svoje vasi pozimi zaradi pomanjkanja – za vse v družini preprosto ni bilo dovolj živeža, niti kostanja in polente – odšli na delo v bližnja mesteca ali pa na bolj oddaljena gradbišča. Luigi in njegova brata se odpravijo delat na gorski prelaz, kjer so pomagali graditi železnico med Italijo in Švico, medtem ko se otroci odpravijo za dekle, pestunje in hlapce na tako imenovano otroško tržnico v Barcelonnette. Luigi in Cesira se spoznata prav zaradi dela, saj je tudi Cesirin oče delal na gorskem prelazu in začneta graditi svojo družino. Kasneje se začnejo vojne, v katere so vpoklicani tudi Luigi in njegovi bratje; tako v Afriko, v okviru italijanske kolonialne vojne v Libiji in na fronto prve svetovne vojne. Luigi je edini od treh bratov, ki vojne preživi. V tem času je pomanjkanje doma še hujše, saj ni prihodkov od moškega dela družine, ženske pa morajo opravljati dvojno delo, da lahko nahranijo svoje družine. Po prvi svetovni vojni se Luigi in Cesira želita odpraviti v Ameriko, vendar ladja z njunim imetjem potone, zato se odločita, da bosta tako kot veliko Italijanov, srečo iskala v Franciji.

Ughetto prek družinske zgodbe, ki se razgrinja čez več desetletij, govori o zgodovini severnoitalijanskih mest širše. Izseljevanje je bilo najprej sezonsko, nato pa so se ljudje izseljevali za stalno, ko je na tisoče kmetov zapustilo območje Piemonta in odšlo v Francijo, Švico ali Ameriko. Zgodovina Piemonta je torej zgodovina krajev, ki so izgubili prebivalstvo. Med letoma 1876 in 1985 je več kot 27,5 milijona Italijanov zapustilo svojo državo.

Režiser prek animacije lahko določene dele zgodb, čeprav gre za težke življenjske situacije, prikaže na igriv in včasih hudomušen način, s čimer uspe na platno prenesti toplino, ki jo izžareva tudi babica Cesira in ki je vladala v družini njegovega dedka in babice. V stop animacijo vnese elemente iz resničnega življenja – kostanji v filmu so pravi kostanji, namesto dreves uporabi brokolije in podobno. Večkrat poskrbi, da se gledalci nasmejimo. Tudi ko gre za rasizem, ki je še posebej očiten, ko družina Ughetto pride v Francijo in kjer ponekod celo na vratih piše, da je »vstop psom in Italijanom prepovedan«, kot se glasi naslov Ughettovega filma.

Čeprav gre za pripoved, ki je zasidrana v preteklosti in se konča nekaj let po drugi svetovni vojni, režiser s filmom ni naslikal zgolj zgodbe svoje družine ali Italijanov na prelomu 19. in 20. stoletja. S kompleksno predstavitvijo razlogov za preseljevanje – od pomanjkanja sredstev za preživetje, do iskanja služb, vojn in pobega pred fašizmom – namreč da vedeti, da je legitimnih razlogov za odhod iz svoje rodne vasi ali države lahko veliko, saj ljudje želijo za svoje družine najboljše in bodo vedno storili vse, da jim omogočijo, da ne živijo v pomanjkanju ali nevarnih okoljih. Prav lahko bi zgodbo njegove družine preslikali tudi na zgodbe, ki jih migranti nosijo s seboj, ko danes prihajajo v Evropo, pa naj si bodo to razlogi, ki izvirajo v vojnah in konfliktih, ali pa ekonomski razlogi. Tudi Slovenci imamo, podobno kot Italijani, za seboj zgodovino množičnih izseljevanj – že samo, če pomislimo na poti v Ameriko na začetku prejšnjega stoletja in na zgodbe, ki so jih naše babice pripovedovale o njihovih sorodnikih, tetah, sestrah, sestričnah in drugih, ki so boljše življenje poiskali čez lužo. Alain Ughetto z animacijo Psom in Italijanom vstop prepovedan pravzaprav pove, da so migracije del našega vsakdana od nekdaj. In da jih moramo razumeti tako kot lahko danes iz retrospektive razumemo mnoge Italijane ali pa mnoge Slovence, ki so boljši jutri iskali drugod.

Besedilo sta v okviru filmsko-kritiške delavnice na Festivalu migrantskega filma napisali Ana in Liza.