SPOROČAM, DA SEM ŽIVA / JUST TO LET YOU KNOW THAT I’M ALIVE

država, letnicaJust to let you know that I'm alive

Italija, 2013

žanr

dokumentarni film

trajanje filma

64′

režija

Simona Ghizzoni in Emanuela Zuccalà

jezik

arabski, francoski, angleški

podnapisi

angleški

sinopsis

Izginotja, mučenja, skrivni zapori, množična grobišča. Brez sojenj in brez pravice. Zgodba Zahodne Sahare, ozemlja južno od Maroka s še nedefiniranim političnim statusom, je zaznamovana s temnim nizom kršenja človekovih pravic. Je zadnja afriška kolonija; referendum o neodvisnosti je bil kljub več resolucijam Združenih narodov vedno odložen.

Od leta 1975 polovica Saharcev živi v Zahodni Sahari, druga polovica pa v begunskih taboriščih v Alžiriji. Ozemlji sta ločeni z 2700 km dolgim zidom, ki ga je med vojno zgradil Maroko.

Sporočam, da sem živa daje glas saharskim ženskam, ki so bile, tako v Zahodni Sahari kot v Alžiriji, žrtve nasilja. Z njihovimi pričevanji, dnevniki in starimi fotografijami je film rekonstrukcija zgodovine Saharcev z ženske in intimne perspektive.

 

Just to let you know - director2Just to let you know-director1portret avtoric

Simona Ghizzoni je diplomirala na Inštitutu za fotografijo in vizualno umetnost v Padovi in magistrirala iz zgodovine fotografije na bolonjski univerzi.

Od leta 2005 je predana dokumentarni fotografiji in raziskovalnim projektom, ki obravnavajo zlasti položaj žensk.

Je prejemnica več nagrad, ki jih je osvojila na mednarodnih fotografskih natečajih z deli kot so Scars (prikazuje Sarajevo 10 let po koncu vojne), Odd Days (o motnjah prehranjevanja), Afterdark (prikazuje položaj žensk, ki so bile žrtve operacije Cast Lead v Gazi). Njen kratki dokumentarni film o iraških begunkah v Jordaniji Lie in Wait je leta 2011 na milanskem filmskem festivalu osvojil nagrado NGO World Vision.

Filmografija: My Beauty Is Dead To You (2010, sorežiserka Emanuela Zuccalà), Lie In Wait (2011).

Emanuela Zuccala je svobodna novinarka, pisateljica in filmska ustvarjalka. Od leta 2001 je pomemben člen pri ustvarjanju Io Donne, tedenske revije, ki izhaja ob dnevnem časopisu Corriere della Sera. Je prejemnica več nagrad: nagrade za svobodo medijev organizacije Novinarji brez meja za članek o ženskah v Zahodni Sahari (2012); nagrade Enza Baldonija za novinarstvo pokrajine Milano (v Italiji velja za eno najbolj prestižnih) za reportažo o vojnih posilstvih v Demokratični republiki Kongo (2009); italijanska zmagovalka nagrade Evropskega parlamenta za novinarstvo s člankom o prisilni sterilizaciji Romkinj na Češkem (2008); nacionalne novinarske nagrade Za raznolikost. Proti diskriminaciji., ki jo podeljuje Evropska komisija (2007). Emanuela ustvarja tudi dokumentarne filme in piše knjige; njena najnovejša je La mia ‘ndrangheta govori o ženskah iz juga Italije, ki so bile žrtve kriminalnih organizacij. Njena spletna stran je www.emanuelazuccala.it

Filmografija: My Beauty Is Dead To You (2010, sorežiserka Simona Ghizzoni); No Country for Young Men (2011), Welcome to Halden Prison (2011, sorežiser Gughi Fassino), Girls from Yeoville (2011), I Love Mali (2013).

festivali, nagrade

Ismailia International Film Festival 2013, Egipt; Africa World Documentary Film Festival 2014