Slovenija moja dežela

Država, letnicaSlovenija moja dezela
Srbija/Slovenija, 2012

žanr
dokumentarni film

trajanje filma
50′

režija
Dimitar Anakiev

jezik
slovenščina, angleščina, bosanščina

podnapi
slovenski podnapisi

zgodba
20 let po osamosvojitvi od Jugoslavije pride v Slovenijo ameriški televizijski producent Dale Hurd. Raziskuje primer izbrisanih in sreča dva pripadnika bošnjaške skupnosti – Irfana in Nisveto. Oba sta po osamosvojitvi zamenjala kulturno identiteto in se poskušala vključiti v novo okolje. Nisveta se je spreobrnila iz islama v krščanstvo ter postala prepoznavna članica Baptistične cerkve v Ljubljani, kjer poje v cerkvenem zboru. Po drugi strani pa se zdi, da Irfan še vedno živi v časih jugoslovanskega samoupravljanja – postal je član Kluba brigadirjev mladinskih delovnih brigad. Slovenija moja dežela je film o izkoreninjenosti in človeški potrebi po družbeni pripadnosti.

26. februarja 2015 je minilo 23 let, odkar je Slovenija iz svojega registra državljanov brez opozorila odstranila okoli 20.000 ljudi. Dokumentarec Slovenija moja dežela je zadnji v nizu filmov Dimitra Anakieva (ki je tudi sam eden od izbrisanih) o tem najhujšem primeru kršitve človekovih pravic v zgodovini samostojne Slovenije.

iz prve roke
»Prikrito izvajanje nacionalistične politike v postkomunistični državi je povzročilo veliko težav v razumevanju, kaj se je v resnici dogajalo v zgodbi o izbrisanih. To je moj tretji film o izbrisanih in poskusil sem iti karseda daleč v iskanju pravih vzrokov in motivov. Pri preoblikovanju kafkovske zgodbe v sodobni diskurz vsakdanjega življenja sta mi bila v veliko pomoč izjemna akterja, Nisveta in Irfan. Zgodba se odvija na Balkanu, a se lahko pripeti tudi kjerkoli drugje.«
– Dimitar Anakiev

Dimitar Anakievportret avtorja
Dimitar Anakiev (1960, Beograd) je neodvisni filmar, pisatelj in pesnik. Leta 1986 je diplomiral na Medicinski fakulteti v Nišu in nato sedem let delal kot zdravnik. V Slovenijo se je preselil leta 1987, a bil 26. februarja 1992 ‘izbrisan’. Naslednjih deset let je bil prisiljen živeti brez osebnih dokumentov. V tem času je kupil majhno video kamero in z namenom, da prikaže sebe in druge ljudi z obrobja družbe, začel svojo filmsko kariero. Uspeh njegovih filmov (med drugim je dobitnik nagrade vesna) mu je omogočil, da je to kariero nadaljeval – kot producent, režiser in učitelj.

 

kritike
»Četudi g. Anakiev pripoveduje zgodbo skozi svojo osebno izkušnjo, uspeva prikazati življenja izbrisanih skozi veliko različnih dimenzij in tako ponuja celostno sliko.«
– Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenija

»G. Anakiev je sočuten umetnik, ki išče načine za izboljšanje življenj svojih subjektov, prinaša pozornost zanemarjenim in je pri tem eden redkih in vitalnih talentov. Anakiev je razvil svojo metodologijo dokumentarnega delovanja, ki mu omogoča, da spremlja usode junakov različnih nacionalnosti, istočasno pa predstavlja resničnost socialnih, političnih in ekonomskih okoliščin …«
– Želimir Žilnik, režiser

“Za Anakieva, kot izbrisano osebo, je bila opustitev dela v medicini, da bi postal filmar, radikalno moralno dejanje. On je pomagal izobraziti generacijo prebivalcev Slovenije skozi močne filme, ki sopostavijo dejanja politikov in desničarskih nacionalistov ter vsakdanje pomankanje izbrisanih ljudi. V njegovi uporabi montaže se odraža Eisensteinova revolucionarna dialektika in ironično, filmska ustvarjanja Anakieva ozaveščajo o brutalnem imperializmu, ki je včasih vgrajen v tisto, kar mislimo, da je demokracija.”
– Stuart C. Aitken, antropolog, San Diego State University