Nacionalna identiteta / L’Identité Nationale

država, letnica

Francija, 2012

žanr

dokumentarni film

trajanje filma

79′

režija

Valérie Osouf

jezik

francoski

podnapisi

angleški

sinopsis

Film Nacionalna identiteta se začne z osebno pripovedjo o vlomu mladega Maročana v Franciji. Vlom seveda spodleti in takrat se začne osebna kalvarija migranta, ki preostanek življenja poskuša na vsak način obstati v svoji novi domovini, ki v njem vidi zgolj persono non grata, kriminalca, ki ni in ne more postati del francoske družbe in identitete. Vlom, ki je tako zaznamoval njegovo življenje, se tako sprevrže v metaforo poskusa vloma tujca v francosko družbo. Francoski varuhi na vsak način poskušajo migrantom preprečiti vstop ozirom vlom v njihovo družbo, vendar se ne zavedajo, da je vlomilec že v hiši, da pravzaprav v njej že dolgo živi.  S tega izhodišča film postopoma razgrinja protislovja glavnih načel pomena nacionalne identitete v Franciji, podedovanih še iz časov razsvetljenstva ter vpliv sodobnih političnih trendov na razlago nacionalne identitete, kot jo poznamo danes. Z razmislekom o protislovnem odnosu Francije do tujcev ter preko zgodovinske in socialne analize francoske družbe film gledalca spodbuja, naj ponovno opredeli svoj status državljana in lastne  nacionalne identitete. V času, ko vse več držav svojo sodobno identiteto gradi na izključevanju, film Nacionalna identiteta spomni gledalca na načela francoske revolucije, ki so jih prevzele vse kasneje nastale nacionalne države, med drugimi tudi naša. Svoboda, enakost, bratstvo. Če ste morda pozabili …

Nacionalna identiteta dramatizira poskus upora zoper diskurz o priseljevanju, ki je v zadnjih tridesetih letih polagoma spridil francosko politično telo, vrhunec pa je dosegel v času predsedovanja Nicolasa Sarkozyja (2007–2012). V tem uporu nam v poslušanje ponuja več »govornih dejanj« (paroles) tistih, ki so posledice prevladujočega diskurza o priseljevanju izkusili na lastni koži. Govorcem, ki jih navadno nimamo priložnosti slišati, ponudi čas, v katerem lahko oblikujejo svoja govorna dejanja, se odzovejo na govorna dejanja drugih in morda izpodbijejo prevladujoči diskurz. Film tako na učinkovit način vrača veljavo snemanju intervjujev v pravem pomenu besede. Zoperstavlja se splošno razširjenemu stališču, da je gledalcem zaradi omejene zmožnosti koncentracije mogoče servirati le še nize kratkih izjav.

Posebna struktura filma izpraševancu omogoča, da začuti fizično prisotnost besed, emocionalno težo govora. Ko namesto kratkih izjav prek filmskega medija spremljamo, kako se v času, ki ga daje na voljo avtorica filma, odvijajo kompleksni miselni procesi, smo priča izrazito kinematografskemu dejanju. Dajanje veljave govornemu dejanju v vseh njegovih razsežnostih – fizični, čustveni, moralni in politični – pa je pravzaprav tisto, za kar si filmski ustvarjalci prizadevajo, za nekatere celo njihova odgovornost.

Glasovi, ki nastopajo v Nacionalni identiteti, so glasovi ljudi, ki jih v kinu slišimo le redko: nekdanji zaporniki, ki so prestajali dvojno kazen, ne le za storjeno kaznivo dejanje, temveč tudi zaradi svojega statusa tujca, ujetega v stičišču, prostoru precejšnjega prekrivanja kazenske zakonodaje in zakonodaje o priseljevanju. (Kljub Sarkozyjevi drugačni napovedi iz leta 2003 se ta krivična kazenska sankcija uporablja še danes.)

Govorna dejanja oseb, ki so utrpele posledice diskurza o priseljevanju, so postavljena ob bok tistim izvoljenih politikov in strokovnjakov za kazensko pravo. Če jih vzamemo kot celoto, se ta govorna dejanja medsebojno dopolnjujejo in potrjujejo, se križajo in nakazujejo obrise nečesa, kar Britanci imenujejo sistem »institucionaliziranega rasizma«. Ravno tako bi lahko govorili o »ksenofobiji na državni ravni«, občutju, ki sega v nekatere francoske institucionalne strukture – policijo, sodišča, prefekture in zapore – ter negativno vpliva na ravnanje teh ustanov z ljudmi, ki so opredeljeni kot »drugi«.

portret avtorice

Valérie Osouf je francoska ustvarjalka dokumentarnih filmov. Po končanem študiju zgodovine se je preselila v Dakar, kjer je magistrirala iz novinarstva z nalogo o distribuciji afriških filmov v Zahodni Afriki. Hkrati je delala kot radijska napovedovalka in poročevalka, kot zunanja sodelavka pa je pripravljala prispevke tudi za francoske medije. Režirala je kratki dokumentarni film o gluhih, ki so se naučili govoriti, nato pa še enega (16 mm) s Senegalci, ki so jih zaradi spremenjene zakonodaje o priseljevanju izgnali iz Francije. Odtlej se posveča preučevanju postkolonialne identitete. Po vrnitvi v Pariz se je udeležila enoletnega tečaja pisanja scenarijev na filmski akademiji Femis.

V sodelovanju z Gaëlle Le Roy je nato režirala televizijski dokumentarec Cameroun: autopsie d’une indépendance. Film je prejel nagrado občinstva na mednarodnem festivalu zgodovinskega filma v Pessacu in sprožil nacionalno razpravo v Kamerunu. Zatem se je lotila scenarija za svoj prvi celovečerni igrani film Marie et Djibril (intimno dramo o rasizmu) ter za televizijo razvijala zgodovinski dokumentarni projekt o nemirih v Brixtonu leta 1981. Hkrati je posnela kratki film o nasprotju med kolektivno zgodovino in osebnim spominom, ki nosi naslov Tout fin de vie. Nacionalna identiteta je njen prvi celovečerni dokumentarec.