Odprto morje / Fuocoammare

država, letnicaodprto morje
Italija / Francija, 2016

žanr
dokumentarni film

trajanje filma
108′

režija
Gianfranco Rosi

jezik
italijanski, angleški

podnapisi
slovenski

 

 

sinopsis
Dvanajstletni Samuele živi na otoku sredi morja. Hodi v šolo in strelja s svojo fračo. Rad se igra na kopnem, čeprav vse okoli njega diši po morju ter šepeta o možeh, ženah in otrocih, ki plujejo po njem, da bi dosegli obalo njegovega otoka. To ni običajen otok. Lampedusa je simbolna meja Evrope, ki jo že dve desetletji prečka na tisoče migrantov v iskanju svobode. Otok površine dvajsetih kvadratnih kilometrov je sedemdeset navtičnih milj oddaljen od afriške in sto dvajset od sicilske obale. V zadnjih dvajsetih letih je na obalah Lampeduse pristalo prek štiristo tisoč migrantov. Ocenjujejo, da jih je petnajst tisoč izgubilo življenje med nevarno plovbo.

Večkrat nagrajeni dokumentarist Gianfranco Rosi je leto dni preživel na otoku Lampedusa, da bi begunsko krizo osvetlil iz nove perspektive, skozi oči majhne otoške skupnosti, in opozoril, da humanitarna katastrofa ni hipna medijska senzacija, pač pa za mnoge vsakdanja realnost in trajno spremenjen način življenja. Zlati medved za najboljši film letošnjega Berlinala.

iz prve roke
»Lampeduso sem prvič obiskal jeseni leta 2014, da bi tam posnel desetminutni film, ki bi bil nato prikazan na mednarodnih festivalih. Želja producentov je bila ustvariti kratek, urgenten film, ki bi ponudil drugačno podobo Lampeduse leni in vase zazrti Evropi, katere predstava razraščajoče se migracijske krize je bila zbegana in popačena. Slednje je veljalo tudi zame. Lampedusa je že zdavnaj postala nejasno brenčanje glasov in podob s televizijskih zaslonov in šokantnih časopisnih naslovov, ki so govorili o smrti, stiski, nevarnosti, invazijah in ljudskih vstajah. Ko pa sem prispel na otok, me je tam pričakala povsem drugačna realnost od tiste iz medijev in političnih razprav. Spoznal sem, da tako kompleksnega sveta, kot je Lampedusa, ni mogoče stisniti v pičlih nekaj minut. Da bi ga lahko doumel, sem se moral vanj popolnoma in za daljši čas pogrezniti. Vedel sem, da ne bo lahko. Da moram najti način, kako prodreti v ta svet. Nato pa se je, kot se pri dokumentarnem filmu pogosto dogaja, pripetilo nepričakovano. Zaradi napada bronhitisa sem poiskal nujno pomoč v bolnišnici in tam spoznal dr. Pietra Bartola, edinega otoškega zdravnika, ki je v zadnjih tridesetih letih sprejel in pregledal sleherno skupino rešenih beguncev. On je tisti, ki odloča, kdo mora v bolnišnico, kdo v center za pridržanje tujcev in kdo je pokojen. /…/ Nekoč sem Pietra Bartola vprašal, zakaj je Lampedusa tako velikodušen kraj. Odgovoril mi je, da je to otok ribičev, in ribiči nikoli ne zavrnejo tistega, kar prihaja z morja. Morda je to lekcija, ki bi se je morali vsi naučiti. /…/ Moja odločitev, da se preselim na Lampeduso, je spremenila vse. V letu bivanja na otoku sem prestal dolgo zimo in obdobje ribolova ter nazadnje spoznal resnični ritem poplave migrantov. Preseči sem moral navado medijev, ki se zgrnejo na Lampeduso zgolj v kriznih trenutkih. Življenje tam me je naučilo, da je pojem krizne situacije povsem brez pomena. Tam je kriza vsakodnevna realnost. Vsak dan se nekaj zgodi. Da bi v polnosti doumel to tragedijo, moraš biti ne le blizu situaciji, pač pa v dolgotrajnem stiku z njo. Le tako sem se lahko naučil razumeti občutenje otočanov, ki tragedijo opazujejo že dve desetletji. /…/ Zgodbo te tragedije sem hotel povedati skozi oči otočanov, katerih pogled in posluh za stvari ter način življenja so se v zadnjih dvajsetih letih drastično spremenili. /…/ Upam, da bo ta film pripomogel k ozaveščenju, da umiranje ljudi, ki skušajo prečkati morje na begu pred tragedijo, preprosto ni sprejemljivo.«
– Gianfranco Rosi

gianfranco portret avtorja
Gianfranco Rosi se je rodil leta 1964 v Asmari, Eritreja. Po študiju v Italiji  se je leta 1985 preselil v New York in kasneje diplomiral na filmski šoli  Newyorške univerze. Popotovanje po Indiji je obrodilo režiserjev prvi  dokumentarni film, Boatman(1993), prikazan na številnih mednarodnih  festivalih, med drugim v Locarnu, Sundanceu in Torontu. Celovečerni  dokumentarec Below Sea Level (2008), posnet v kalifornijski puščavi, mu je ob številnih lovorikah in nominaciji Evropske filmske akademije za najboljši dokumentarni film leta 2009 prinesel nagrado orizzonti v Benetkah in veliko nagrado na festivalu dokumentarnega filma Cinéma du Réel. Za celovečerni dokumentarec El Sicario, soba 164 (El Sicario, Room 164, 2010), filmski intervju z nekdanjim poklicnim morilcem mehiškega kokainskega kartela, ki smo si ga lahko leta 2011 ogledali na Festivalu dokumentarnega filma v Ljubljani, je v Benetkah prejel nagrado Mednarodnega združenja filmskih kritikov FIPRESCI ter nagrado za najboljši film na festivalih DocLisboa in DocAviv. Rosijev naslednji film, Sveta obvoznica (Sacro GRA, 2013), je postal prvi dokumentarec v zgodovini beneškega festivala, ki mu je uspelo osvojiti zlatega leva. Februarja 2016 mu je film Odprto morje prinesel še zlatega medveda za najboljši film festivala v Berlinu.

festivali, nagrade
Zlati medved na Mednarodnem filmskem festivalu v Berlinu (Berlinale), 2016