»Nočejo nas tu, a nas ne spustijo ven.«

»Nočejo nas tu, a nas ne spustijo ven.«

Glavnina četrtkovega festivalskega dogajanja, ki se zopet lahko pohvali z dobro obiskanostjo, se je, razen projekcije filma Prosiuci za azil, odvila v prostorih Slovenske kinoteke, kjer so obiskovalci imeli možnost prisluhniti pogovorom s snovalci videnih filmov in z njimi izmenjati svoje vtise in dileme glede tematike, s katero so se v njih ukvarjali.

Tako so člani kolektiva Protest Productions Collective v svojem kratkem filmu z naslovom Kako preprečiti deportacijo karikirano podali navodila, kako ravnati v primeru, da se znajdemo na letalu z osebo, ki bo deportirana. Če si le upamo povzdigniti glas in transparentno opozoriti na dogajanje, taki osebi lahko resnično pomagamo in celo preprečimo njeno deportacijo, kar sta v dvorani prisotna avtorja kasneje še večkrat poudarila.

V sodelovanju s Francoskim inštitutom Charles Nodier je film In za vami bomo vrgli morje postregel s pričevanji nekaj bližnjevzhodnih beguncev, ki so v upanju na boljše življenje prečkali Turčijo in pristali v Grčiji, ki naj bi jim služila kot »vrata v Evropo«, a so kaj kmalu ugotovili, da ni nič manj kot  – zapor, kjer se soočajo z nevzdržnimi razmerami in brezizhodnim položajem. Zaradi nepravične azilne evropske politike država, kjer begunce prvič ustavijo oblasti, postane država, v katero so le-ti ujeti. Vedno jih vračajo nazaj. In čeprav jih nočejo imeti, jih ne spustijo ven.

Zbrane je nagovorila tudi direktorica Francoskega inštituta, gospa Anne Duruflé, in pozvala k osveščanju in zavedanju begunske problematike ter Festivalu migrantskega filma čestitala, da nanjo opozarja.

Filmu je sledila plodna debata z avtorji četrtkovega kinotečnega sporeda in afganistanskega begunca, ki je podal svoje vtise o pravkar gledanem filmu in iz prve roke povedal, s kakšnimi težavami in zavračanjem se po prihodu v Slovenijo spopada sam. V prikazanih filmih je bilo jasno izraženo, da si vsi želimo biti svobodni, da bi lahko šli tja, kamor želimo, da bi lahko delali, kar znamo. A ta svoboda ni dana vsem enako. »Mi umiramo vsak dan, ni več sanj, želja …«, je povedal Afganistanec Zubair, ki je svojo pot v Evropo končal v Sloveniji, in ugotovil, da tudi tu o človekovih pravicah ni niti sledu.  Francoski film in sledeči pogovor nista bila čustvena le zanj, temveč tudi za njegove sogovornike in marsikatere prisotne v dvorani, ki so morda v tem prepoznali tudi sebe in svojo zgodbo.

Ozračje je nato nekoliko sprostil nemški film Kopno na vidiku, ki je begunsko tematiko zapopadel s humoresknim pristopom in publiko razvedril in nasmejal. Gostji festivala Judith Keil in Antje Kruska se namreč strinjata, da v osnovi sicer gre za tragične zgodbe, a je v njih vedno potrebno najti tudi svetlo, optimistično plat, oziroma vse, kar je povezano z življenjem, kamor spadajo tudi smeh in druge emocije. Da so migracije del življenja, meni tudi direktor Goethe Instituta v Ljubljani, gospod Uwe Reissig, ki je dodal, da si je Evropa pred tem predolgo zatiskala oči.

Avtorji včeraj predvajanih filmov so enoglasno zatrdili, da njihov namen ni trkanje na vest;  govorijo namreč o ljudeh, ki so lahko naši bratje, otroci – ljudje, za katere nam postane mar v trenutku, ko skozi platna vstopijo v naša življenja. Zato jih, ko vsakodnevno poslušamo o njihovih usodah, nikoli ne smemo imeti le za številke.

O migracijah je, kot so svoje misli strnili udeleženci okrogle mize, zato potrebno razmisliti na drugačen način – kot o doprinosu, nečem, kar v okostenelo Evropo, po kateri se, kot pravi francoski režiser Clément Juillard, »sprehajamo kot zombiji«, prinaša novo energijo, predvsem pa – novo življenje.

 

Categorized: FMF 2015