Go Game

država, letnica
Bosna in Hercegovina, 2019

žanr
dokumentarni film

dolžina
49′

režija
Nadina Maličbegović

jezik
bošnjaški, arabski, kurdski

podnapisi
slovenski

sinopsis
Mnogi begunci, ki so v zadnjih letih prečkali Bosno in Hercegovino, se kljub težki poti in nasilnemu vedenju hrvaške policije ne vdajo na poti v zahodno Evropo. Na begu pred vojno in kruto usodo v iskanju boljše prihodnosti za svoje otroke so odločeni nadaljevati pot. Med njimi je tudi iraška družina, ki poskuša priti v Nemčijo zaradi nujne operacije hčerke. Odločnost in vztrajnost staršev kljub brutalnosti, ki jo doživljajo na poti, ne popustita niti po več kot dvajsetih neuspešnih poskusih prestopa meje.

o avtorici
Nadina Maličbegović (rojena 23. avgusta 1980, Zenica, BiH), bosanska novinarka, ki od leta 2011 dela za Aljazeera Balkans. Kot dopisnica poroča s terena in pokriva družbena in politična vprašanja, pa tudi zelo pomembne mednarodne dogodke. Pred Aljazeero je delala kot poročevalka, kratek čas pa kot urednica na državni Televiziji Bosne in Hercegovine (BHRT). Po diplomi na Fakulteti za politične vede v Sarajevu leta 2005 je magistrirala iz komunikologije. Go Game je njen prvi dokumentarec.

„ Kot dopisnica sem v zadnjih 15 letih doživela in videla veliko različnih situacij in naletela na veliko različnih značajev. Spoznala sem tako dobre kot slabe ljudi in se znašla v dobrih in slabih situacijah. Nekatere  zgodbe so bile srce parajoče, a vse to spada v mojo službo. V zadnjih petih letih, odkar se je migrantska kriza začela stopnjevati, sem iskala in spremljala veliko različn zgodb povezanih s to pomembno globalno temo. V Grčiji, na Hrvaškem, v Avstriji, Nemčiji, Ukrajini, Italiji in drugih državah sem naletela na številne zgodbe in situacije migrantov.
Leta 2019 so te zgodbe prišle neposredno k meni, ko je Bosna in Hercegovina postala žarišče migrantske krize. Maja 2019 sem za večerna poročila poročal o migrantski zgodbi. Šla sem v Bihać,blizu hrvaške meje. Ko sem poročala o tej zgodbi, sem spoznala, kaj ti ljudje prestajajo, koliko trpljenja so morali izkusiti. Niso bežali samo pred grozoto vojne v svoji domovini, ampak pa so bežali v Evropo tudi zaradi drugih razlogov iskanja dela. Tako sem spoznala družino Al Sadi iz Iraka, ki je poskušala priti v Nemčijo, ker so njihovi deklici diagnosticirali bolezen hrbtenice, imenovano Spina bifida, in jo je bilo treba operirati. Operirati je niso mogli ne v Grčiji ne v BiH. Z ekipo smo nameravali posneti reportažo o tej družini a večerna poročila. Vendar tega nismo storili, saj smo ugotovili, da jih moramo snemati dlje časa, da bi jim lahko sledili in ugotovili, kaj se bo na koncu dejansko zgodilo. Preden smo jih srečali in jih začeli spremljati s kamero, je družina Al Sadi že 17-krat poskusila prečkati mejo, vendar so jih s hrvaškega ozemlja vsakič vrnili nazaj v BiH. Snemanje družine je bilo zelo zahtevno, saj smo se soočali z mnogimi pravnimi ovirami, ko smo se srečevali, komunicirali in potovali z družino na obeh obmejnih območjih. Sredi vseh teh težavi smo se z družino zbližali in se odločili, da jih bomo še naprej snemali z veliko kamero in obenem še manjšo, pa tudi z že obstoječimi posnetki družine, da bi to zgodbo lahko čim bolj vizualno in kreativno predstavili svojemu občinstvu. “